Lovorikovec je vedno zelen grm, ki zraste od 2 pa tudi do 6 m visoko. Lovorikovci in skrb zanje, vse o tem in še več si preberite tukaj. Če ga pustimo v naravnem okolju se lahko razvije v celo drevo, ki ima debelo deblo in je visoko tudi do 15 metrov. Lovorikovec ima poganjke, ki so zeleni in goli, listi pa so temno zeleni, usnjati in svetleči. Dolgi so od 5 do 25 centimetrov. Za liste je značilno tudi to, da je listni rob spodvihan in nekoliko nazobčan.
Lovorikovec cveti s cvetovi, ki so drobni in beli, združeni v socvetja, podobna grozdu. V posameznem grozdu je lahko kar od 30 do 40 cvetov. Iz cvetov nastane plod, majhna okrogla jagoda črne barve.
Lovorikovec je v naravi najbolj razširjen v Mali Aziji, na Kavkazu, na Balkanskem polotoku ter v Iranu. V Evropi ga je največ v Bolgariji, dobro znano je tudi rastišče v jugovzhodni Srbiji. Kot živo mejo ga sadijo po vsej Evropi in tako tudi v Sloveniji.
Poznamo Aureovariegato, ki ima pisane liste z rumenim robom, ki je bujna sorta z dolgimi in širokimi listi. Otto Luyken, ki je pritlikava sorta z gosto krošnjo in bujnimi cvetovi, omenimo pa naj še Zabeliano, ki se lahko pohvali s tem, da je odporna na nizke temperature.
Za nego lovorikovec potrebuje redno obrezovanje, ki ga zelo dobro prenaša. Pozimi potrebuje tudi redno zalivanje, da se ne izsuši. Razmnožuje se s semeni, ki potrebujejo od 3 do 18 mesecev, da vzklijejo. Lahko pa ga razmnožujete tudi z neolesenelimi potaknjenci. Pri razmnoževanju pridejo tudi prav poganjki iz korenin.
Lovorikovec za svoje rastišče potrebuje vlažna, bogata in rahla tla, ki morajo biti tudi dobro odcedna. Tla iz apnenca mu vsekakor ne ustrezajo. Uspeva tako v senci kot polsenci, ter na soncu. Uporablja se ga tudi v ljudski medicini, dobro pa je vedeti, da so vsi deli rastline zaradi cianovodikove kisline strupeni.